Novice

kritike in recenzije

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 15. februar 2015 ― Björk – Vulnicura: + Ob prebolevanju ljubezenske izkušnje je nastalo marsikatero veliko delo v zgodovini umetnosti. Tokrat se je s to nesrečna življenjsko okoliščino spopadla islandska zvočna alkimistka Björk in ustvarila prečudovit album, poln magičnega počasnega, mestoma mračnjaškega čudaškega popa. Kot vsak njen dozdajšnji album je tudi v tem polno eteričnih zvočnih plasti, a se na Vulnicuri močno pozna producentsko delo mojstrov sodobnega »sound dizajna« Venezuelca Arce in Angleža The Haxan Cloak. J. P. http://mexicoindie.net/2015/01/stream-bjork-vulnicura/ (celoten album Vulnicura) Pinkshinyultrablast – Everything Else Matters: o Poplava shoegaze revivala je dosegla neprijetno stopnjo cunamija. Cenene imitacije kompleksno premišljenega nasičenega zvoka My Bloody Valentine ali na prvo žogo kopirane luštne melodicije, zabeljene z delayem in reverbom v stilu Slowdive so razvrednotili kompletno unikaten zvok začetka 90. Pinkshinyultrablast sicer spadajo v drugo skupino, tisto, kjer dejansko obvladajo sonično revolucijo iz preteklosti, a Rusi širše gledano žal ne doprinesejo dovoljšne svežine in svojevrstnosti. https://www.youtube.com/watch?v=z-cISmtXk1M (skladba »Umi«)

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: Ubijalski intervju / The Interview (rež. Evan Goldberg & Seth Rogen, 2014): o

Koridor, 15. februar 2015 ― IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2788710/ Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_interview_2014 Eden izmed najbolj razvpitih filmov preteklega leta, ki ga zaradi hekerskega vdora skoraj ne bi videli, v opus tandema Rogen-Franco ne prinaša nič novega. Kot že pri prejšnjem filmu Konec je tu (This Is the End), se tudi tokrat vse začne z apokalipso. V uvodnem prizoru, ki je obenem tudi daleč najduhovitejši, je prikazana proslava Severne Koreje, na kateri izstrelijo raketo proti zahodni obali Združenih držav. To je eden izmed povodov za sicer ne pretirano pametnega televizijskega voditelja Skylarka (J. Franco) in njegovega producenta Rapaporta (S. Rogen), da opravita intervju s Kim Džong Unom. Seveda se vplete še CIA, ki bi ji bilo zelo všeč, če bi slednjega – na Skylarkovo žalost – ubila na nadvse nespektakularen način. Potem pa je tukaj še cel kup pričakovanih aluzij na seks, geje in popularno kulturo ter nerealnih prizorov bojevanja z odgriženimi prsti. Konec koncev sta Franco in Rogen, tako kot severnokorejski voditelj, le navadna smrtnika. Nika Švab

Prvi junak slovenskega stripa

Pogledi, 15. februar 2015 ― Miki Muster, klasik slovenskega stripa in mojster animiranega filma, velja za enega najbolj priljubljenih domačih likovnih ustvarjalcev. Njegov strip Zvitorepčeve prigode je najbolj bran in prodajan strip na Slovenskem. Prešernova nagrada za življenjsko delo, ki jo je Muster prejel ob svoji devetdesetletnici, je zato tudi svojevrstno priznanje tej zvrsti likovne umetnosti. 
Svojevrstni remake

Svojevrstni remake

Pogledi, 15. februar 2015 ― Na Slovenskem nimamo gledališča, ki bi kontinuirano in repertoarno primarno delovalo na področju lažjih glasbenih zvrsti, operete, muzikala ali kabareta, zato eventualni pojav tovrstnih del, kot je zadnja uprizoritev muzikala My Fair Lady na mariborskem odru, pomeni hvalevredno dejanje zapolnjevanja tovrstne praznine v siceršnji gledališki ponudbi.

[GLASBA: domače] Splošen komentar festivala MENT Ljubljana

Koridor, 14. februar 2015 ― Prvi slovenski showcase festival MENT je bil v svoji nameri in večinski izvedbi nedvomen uspeh. V določenem obsegu že pred samim začetkom. Podpora z vseh strani je izgledala izredno močna – od oglaševanja (jumbo plakati, MENT-ovi avtobusi itd., ki so dajali vtis vsesplošne prisotnosti) do dejanskih sodelujočih, predvsem delegatov, ki so jih, pohvalno, povabili z vseh evropskih (in malce izvenevropskih) vetrov, s čimer so si zagotovili izjemno raznolikost. Prav to pa je seval tudi sam festival v poteku. Festival je namreč številnim slovenskim bendom in izvajalcem omogočil na domačih tleh predstavitev tujim glasbenim profesionalcem, hkrati pa je pripeljal v Slovenijo številne mlade glasbene talente in tudi nekaj že uveljavljenih ter zvenečih imen, ki so po možnosti uspeli prav s pomočjo tujih showcase festivalov. Izbrani izvajalci so bili razgibani skozi celoten žanrski spekter, edino vodilo pa je bila seveda vsebinska kvaliteta (in do določene mere potencialno zanimiv tržni paket) – prav to so pri mnogih artistih spoznali tudi delegati, ki so hkrati več kot očitno izkoristili možnost mreženja z ljudmi izven anglosaksonske regije. Vsi deli Evrope so nam vsaj delno razkrili domače delovanje glasbene scene in industrije, ki so bili, čeprav morda prevečkrat nekoristni za (direktno) aplikacijo na našo regijo, vir uvida in informacij. A večkratno preveliko nezavedanje gostov o ciljni publiki in posledična gradnja govora, argumentov, predlogov z nepravih predpostavk je preveč odtujilo navzoče konferenci. Ko se ni specifično govorilo o vzhodnoevropskem svetu – na koncu so se okroglice, ki so to storili, izkazale za najmočnejše, predvsem so odpirale kopico svežih možnosti za razvoj brez večnega in slepega sledenja ter strežbi zahodu, uresničljiv romantičen pridih pa je zagotovo imela misel ustvarjanja lokalne skupnosti vzhoda – so nasveti strokovnjakov in njihove rešitve na vprašanja izhajali s podstati zdravega in razvitega regionalnega glasbenega sveta, gospodarstva, indu

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: petkov koncertni del

Koridor, 14. februar 2015 ― Koala Voice, Carnival Youth, Garbanotas Bosistas (Kino Šiška) Če na koncu petkovega koncertnega večera v Kinu Šiška ne bi nastopili litvanci Garbanotas Bosistas, bi lahko uvodni del večera podnaslovili s »teenage sklop«. Kot otvoritveni akt so nastopili domači KOALA VOICE. Lanskoletni zmagovalci vseh mogočih naborov, izborov, natečajev in udeleženci klubskega maratona Radia Študent so zavoljo zmagoslavja na ŠPIL ligi ravno na dan nastopa izdali svoj prvenec z naslovom Kangaroo's a Neighbour. Zasedbo je bilo lansko leto ravno zaradi omenjenega števila nastopov in pojavljanj nemogoče zgrešiti na domačih odrih. Čeprav še danes zvenijo najstniško simpatično, so najverjetneje tudi s pomočjo njihovega producenta Petra Dekleve precej razvili svoj glasbeni izraz. Njihov dosedanji luštkan melodičen kitarski indie počasi dobiva zrelejše poteze. Glasba postaja intenzivnejša in manj boleha za klišejskimi, predvidljivimi zvočnimi vzorci. Zaključna skladba nastopa »Wild Dancer« ponuja odlično izhodišče za nadaljnji razvoj. Latvijci CARNIVAL YOUTH kot naslednji nastopajoči so bili predmet pogovora že dan prej v rock poslušalnici. Njihovo glasbo, predvsem skladbo »Octopus«, sta kritika Marko Godrnjavec – Jizah in John Robb umestila med stvaritvami »boy bendov s kitarami« in »fantkov, ki mislijo da igrajo alter glasbo«. In imela sta prav. Fantki v smokingih so nam postregli s šablonastim indie popom, ki je bil kvaliteten v izvedbi, a zaradi derivativnosti pomankljiv v ideji. Kot zadnji so v Komuni nastopili že na začetku omenjeni GARBANOTAS BOSISTAS. Čeprav so za razliko od prvih dveh bendov zveneli zrelo, pa tudi oni trpijo za posebno stanje popularne godbe – biti v trendu. Bolje se sliši biti v koraku s časom, kajne? No, samo po sebi to še ne pomeni slabe glasbe. A v glasbi litvancev je bilo vse preveč slišati vpliva in glasbenih vzorcev avstralskih Tame Impala, legendarnih Led Zepov, dua Beach House in še koga. Retropsihedelika, igranje z zvočnimi valovi kitarskih fuzij, efek

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: petkov konferenčni del

Koridor, 13. februar 2015 ― REŠEVANJE SVETA S FESTIVALI? Petkov dan se je otvoril s konferenco, ki se je spraševala, ali lahko s festivali rešimo svet. Velikopotezno, kot se sliši, se je festivalno organiziranje obravnavalo v širšem pogledu: kako lahko festival kot dogodek spodbudi lokalno gospodarstvo, kakšen je njegov družbeno-kulturni pomen za regijo ter kako si zagotoviti vnovično vračanje udeležencev. Glavno, kar je bilo izpostavljeno, je bilo dejstvo, da se z organizacijo festivala zelo težko služi (čeprav so si za glavne idejne »nasprotnike« vzeli ravno festivale, ki se organizirajo zavoljo služenja denarja, npr. festivale ob hrvaški obali, na katerih se znajde več Britancev kot pa lokalcev). Večino denarja naj bi se namreč povrnilo v količini vstopnic in v obliki sponzorstva, ki pa vsaj v sedanjem času nista zanesljiva finančna dohodka. Festival mora zato privabljati ljudi s tem, da se bolj predstavlja z nekim vzdušjem in unikatno lokacijo kot pa s promocijo velikih imen festivala, ki za festival predstavlja tudi največji finančni zalogaj. Na tem mestu bi lahko še opozoril na dejstvo, da se je večina teh dejstev pojavila v kasnejši debati o klubih in lokalni sceni, kjer so se točno festivali pokazali kot glavni krivec za poletno koncertno zatišje in splošno krizo klubskega dogajanja. Festivali ne morejo rešiti celotnega sveta. UJČKANJE BENDOV Druga dopoldanska konferenca je bila namenjena spoznavanju vlogi glasbenega menedžerja, kjer smo od govorcev izvedeli predvsem njihove osebne zgodbe o uspehu in spoznavanju njihovih vlog. Tekom ene ure poslušalci nismo bili deležni konkretnih informacij o tem, kaj počne glasbeni menedžer in kdaj ga njegova vloga ločuje od delovanja glasbene skupine. Poleg mreženja je bilo njegovo poslanstvo izpostavljeno zgolj kot bendov skrbnik. Na sami konferenci je bil prisoten tudi Ivan Novak, član (in menedžer) skupine Laibach, ki se je vlogi menedžerja enostavno odpovedala in so vzeli stvari v svoje roke. Premalo časa se je namenilo tovrstnim dosedanjim

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Vitomil Zupan: Zastave – Mož – Slepota

Koridor, 13. februar 2015 ― Po igrah Antentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam priredil Mare Bulc Režiser: Mare Bulc Dramaturginja: Darja Dominikuš Igra v igri v igri. Oder Male drame zaživi v ambientu sedemdesetih let dvajsetega stoletja na Slovenskem – z dvema dogodkoma: v gledališki igri buržuazne družine Dolinar in v ozadju, v stanovanju popevkarja, alkoholika Brumna. Znajdemo se v prepletu zgodb: sprva igri Atentator in kralj, ki jo družina Dolinar postavlja v režiji Bosove matere (Saša Pavček), sledijo Črvi kot represija nad Bosom (Klemen Janežič) in Joem (Rok Vihar) pa vse do besednega dvoboja med Zasliševalcem (Uroš Fürst) in Šefom policije (Boris Mihalj). Bele rakete “lete” v Amsterdam v besedni igri Toniča (Alojz Svete) kot predstavnika proletariata, bivšega partizana in varnostnika, Brumna (Jurij Zrnec), in mične, brhke, samostojne Lene (Maša Derganc). S skladanjem istoimenske popevke na črni pianino v kotu, na videz nepovezana dramska dela uspešno tvorijo komično in atmosfersko dobro opremljeno celoto. Skoznjo Brumen in Lena postaneta Atentator in Simona, Joe je Toničev sin, Šef policije pa igra, zelo prikladno, rablja, kar kaže na več kot odlično opravljeno dramatuško združitev žanrsko tako raznolikih iger – delo Darje Dominikuš in Urške Sajko. Dela Vitomila Zupana so biografska in atmosferska, so uporniška, so nasprotna družbenemu redu, uprizarjajo človeka proti sistemu in črva, ki postane ličinka ter kasneje hrošč. Ali pač, kot Bos pristavi, za vse življenje ostane črv. Bojan Emeršič, Kralj oče, Tina Vrbnjak, lahkoživa uporniška Beti in Uroš Fürst odlično uprizorijo karakterje, ki jih ponujajo Zupanova dela. Uporniški značaj Bosa v Janežičevi interpretaciji pa mestoma postane preveč naiven in vznesen, da bi ga lahko začutili kot “zupanovskega”. Morda mu manjka mirnosti, ki bi jo lahko imel kot upornik z jasnimi načeli in vizijo, ter ponosa, ki ni deško naiven. Kostumi Urške in Tomaža Draža na začetku korektno sovpadajo v situacije, zamenjava le-teh v potiske Z

Obrazi nasilja

Pogledi, 13. februar 2015 ― Vojna je »nepogrešljivi del kulture«, saj vzbudi »najplemenitejše v človeški naravi«. Tako je leta 1911 v svoji, takrat izredno priljubljeni knjigi Nemčija in naslednja vojna zapisal pruski general in vojaški zgodovinar Friedrich von Bernhardi. In pri tem niti ni bil osamljen. Žena carja Nikolaja II. je modrovala o tem, da bi bila vojna zdrava za moralo. Podobne zapise je mogoče najti tudi na angleški, francoski … v resnici na vseh straneh, ki so sodelovale v spopadu, kot ga človeštvo še ni videlo, v prvi svetovni vojni.

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: četrtkov koncertni del

Koridor, 12. februar 2015 ― Lovely Quinces, All Strings Detached, Manu Delago Handmade (Kino Šiška Centre for Urban Culture) V mali dvorani Kina Šiške je drugi dan koncertnega dela MENT-a otvorila mlada hrvaška kantavtorica LOVELY QUINCES. Pri nas je nastopila že pred letom in pol kot predvozačica takrat in še danes alter vročih Tame Impala. Na zadnjem konferenčnem omizju tega dne je njen promotor deklino izpostavil kot primer izrazito drugačne kantavtorice. Kot edinstvene v regiji. No, pokazala se je v drugačni luči. Ima čudovit, močan ženstven vokal, je simpatično dekle, je sposobna izpovedati svoj življenjski emocionalni tobogan, a nikakor se ni izkazala za izrazito specifično glasbenico. Skladbe so se vse preveč zvočno ponavljale, celo ustvarjale vtis monotonije, prav tako to velja za vokalne linije. Bolj kot neko karizmatično punk rock rešiteljico je preprosto del prizme sodobne indie melanholične avtorske ameriško zveneče godbe. Domači ALL STRINGS DETACHED sta po ne ravno razveseljujočih komentarjih na rock poslušalnici vseeno pripravili odlično, senzibilno in intimno koncertno dogodje. Njuna počasna zvočna bombastičnost, polna zgoščene sivine in zrele melanholije, je s pomočjo bogatih vokalov zadela v polno. Glasbenici sta pustili zapomnljiv nastop, ki ga minimalno kvari le delno klišejski pristop avtoric k delanju/poustvarjanju muzik, ki so za anglosaksonski svet naravne, pri nas pa (lahko) zvenijo pretenciozno. Kot zadnji nastopajoči so se pojavili avstrijski MANU DELAGO HANDMANDE. Zasedba se je izkazala za inštrumentalno izredno raznoliko. Poleg tega so se člani zasedbe tekom nastopa nenehno menjavali na različnih inštrumentih, najbolj pa je navdušil že otvoritveni Manu Delagov “ples”na hanga bobnu. Prav tako kot širok nabor inštrumentalnih veščin je za skupino značilna tudi široka paleta zvočnih sfer. Plavali smo vse tja od post-rocka, krautrocka, fusiona do ambienta, od elektronskih ritmov do nežnih intimističnih elegij. Eksplozija-implozija-mir. Anton Maskeliade, moveknowle

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: četrtkov konferenčni del

Koridor, 12. februar 2015 ― GLASBENIKOV VODIČ DO GLASBENIH MEDIJEV Prvo četrtkovo predavanje je bilo namenjeno seznanjanju operativnosti glasbenih medijev kot glasbenih posrednikov. Glavna ugotovitev konference je bil predstavitev današnjega »paketa«, ki ga mora glasbena skupina kot taka danes vsebovati, da čim bolj zadovolji zanimanje. Zgrajeno mora imeti spletno stran ali pa biti prisotna vsaj na Facebooku, nujen je profil na Youtubu, Soundcloudu … S tem postajajo glasbeni mediji in njihovi pisci svojevrstni selektorji, ki delujejo po svojih promocijskih principih – govorilo se bo o tovrstnih skupinah, ki ustrezajo novinarskemu modelu. Poudarek je tu na oddaljenosti muzikološko-sociološkega pristopa do glasbe in pogled na glasbo kot tok sprememb (glasbenega) izražanja. Na konferenci se je kazalo zgolj spodbujanje podjetnosti glasbenih akterjev. In seveda, če se glasbenik ne trži po pravilih trga, je za svoj neuspeh kriv sam. Klemen Košak je 21. aprila 2014 zapisal v Mladini: »Podjetnost ni isto kot podjetništvo. Podjetništvo je poklic nekaterih, podjetnost pa je osebnostna lastnost, ki naj bi jo imeli vsi.« Podjetnost se pri glasbenikih in založnikih interpretira kot odprtost za pogovor, samoiniciativna komunikativnost, sposobnost ustvarjanja kontaktov in aktivno mreženje. Na tem mestu se nam odpira vprašanje motiva – je »biti slišan« res bolj pogojeno od tega, kakšna zgodba te obkroža in manj od pomena tvoje ustvarjene glasbe? Mora glasbenik res priti na dan z vsemi zanimivimi podatki o samem sebi (če tovrstne zanimive podatke njegova zgodba sploh premore), da je lahko slišan sploh kot glasbenik? Na konferenci se je tako izkazalo, kot da glasba pri mnogih akterjih ostaja v drugem planu ter da se medijski prostor namenja zgolj določenemu tipu glasbenih skupin, ki delajo glasbo, ki ustreza njihovim predstavam. Šele ob vprašanjih iz publike se je ugotovilo, da sta »mainstream« glasba in »underground« glasba danes že tako prepletena pojma, da vsak zase hitro izgubljata svoj prvotni pomen. Na

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Feri Lainšček - Strah za metulje v nevihti

Koridor, 12. februar 2015 ― Založba: Beletrina- Študentska Založba Leto izdaje: 2014 Zadnji roman plodovitega in med Slovenci močno priljubljenega avtorja je za razliko od ostalih njegovih del luč sveta ugledal na nekoliko netipičen način – kot nekdaj podlistki je sprva po delih izhajal le na spletnem družabnem omrežju, šele ko je bila napisana zadnja tretjina, pa je roman izšel tudi v tiskani obliki pri založbi Beletrina. Delo, ki predstavlja sklepni del romaneskne trilogije, se od svojih predhodnikov (Ločil bom peno od valov, 2003; Muriša, 2006) v številnih dejavnikih močno razlikuje; za prejšnja romana je značilna panonska atmosfera in nekakšna slutljiva usodnost - skrivnostna reka Mura, ki teče v ozadju kot t.i. osrednji protagonist, narekuje nesrečno usodo glavnih junakov, kar daje avtor slutiti tudi s slogom pisanja, ki je v primerjavi z najnovejšim romanom arhaičen ter ustvarja skrivnostnejšo, temačnejšo atmosfero, k občutku usodnosti pa pripomore tudi tretjeosebna, potujevalna pripovedna perspektiva. V najnovejšem delu je ta zamenjana s prvoosebnim pripovedovalcem, dogajanje pa je postavljeno daleč stran od Prekmurja in skrivnostne Mure – v zemunsko vojašnico in Beograd. Na prvi pogled gre za običajno ljubezensko zgodbo, postavljeno v leto 1972, ko mora glavni junak Marko Hribernik zaradi težav s študijem oditi na služenje vojaškega roka v prestolnico tedanje SFRJ. Premalo iznajdljiv in naiven mladenič, ki v slepem izvrševanju ukazov in vojski kot taki ne vidi pravega smisla, zaradi predolgega jezika kmalu pride v konflikt s komandantom, ki se ga po liniji najmanjšega odpora znebi in doseže, da ga prestavijo v vojaški klub, v katerem je kot intelektualec zadolžen zlasti za krepitev kulturne zavesti med vojaki. Med organiziranjem enega izmed dogodkov spozna dijakinjo Ljiljano, katere lik je v romanu pretirano romantiziran, in se vanjo zaljubi. “Ljubil sem jo brezmejno. A kako je tudi ne bi? Bilo je dekle iz deških sanj, za kakršne dotlej nisem verjel, da v resnici obstajajo. Še manj
Byeon-ho-in [The Attorney] (2013)

Byeon-ho-in [The Attorney] (2013)

Filmski kotiček, 12. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDrugi naslovi: The AttorneyDržava: J. Koreja Leto: 2013Žanri: Drama, Triler Dolžina: 127', ImdbRežija: Yang Woo-SeokScenarij: Yang Woo-Seok, Yoon Hyun-HoIgrajo: Song Kang-Ho, Kim Young-Ae, Oh Dal-Su, Kwak Do-Won, Lim Si-Wan Odvetnik je s skoraj 80-imi milijoni dolarjev izkupička na južnokorejskih kinoblagajnah (film je videlo več kot 10 milijonov ljudi) postal veliki hit in drugi najdonosnejši naslov lanskega leta. Nedvomno zelo dober rezultat za režiserja – debitanta Yang Woo-Suka, ki je naenkrat postal  zelo vroče režisersko ime na Korejskem polotoku. 46-letni avtor je najprej delal na različnih področjih povezanih s filmsko produkcijo, istočasno pa se je uveljavil kot avtor spletnih stripov, zato je tudi njegov prvenec sprva bil zamišljen kot stripovska zgodba. A že v zgodnji fazi pisanja zgodbe je Yang uvidel, da delo v nastanku ima velik filmski potencial in je obenem sijajna priložnost za njegov celovečerni debi. Prvoten načrt je bil posneti neodvisni nizkoproračunski film, vendar so režiserjevi znanci iz filmskih krogov hitro zavohali dobro zgodbo in ko je zanimanje za nastop v glavni vlogi pokazal legendarni Song Kang-Ho (Sympathy for Mr. Vengeance, Memories of Murder,  Sympathy for Lady Vengeance, Thirst), projekt je naenkrat prerastel načrtovane nizkoproračunske okvirje. Razlog za takšno zanimanje ljudi iz filmskega biznisa najbrž gre pripisati dejstvu, da film dramatizira dogodke iz življenja bivšega južnokorejskega predsednika Roh Moo-Hyuna, ki je predsedoval  v obdobju od leta 2003 do 2008. Njegovo pred-predsedniško kariero je zaznamovalo delovanje na področju človekovih pravic in pravno zastopanje študentskih aktivistov v sodnih procesih. Film se osredotoča na obdobje pred Rohovo izvolitvijo na predsedniški položaj. Song Woo-Suk je ambiciozni odvetnik, ki kljub pomanjkanju ustrezne izobrazbe zelo uspešno pluje skozi odvetniške vode. Prej kot vsi ostali uvidi nove možnosti na področju nove nepremičninske zakonodaje, ki o

Kronika minevanja

Pogledi, 12. februar 2015 ― Sebastijan Pregelj je svojo literarno pot začel predvsem kot pisec kratkih zgodb, javnosti pa je verjetno bolje poznan kot izjemen romanopisec, saj so bile njegove prve tri stvaritve (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa in Mož, ki je jahal tigra) uvrščene v peterico nominirancev za nagrado kresnik (leta 2013 je sicer pisatelj izdal še roman Pod srečno zvezdo).

Kolesarska prestolnica Evrope

Pogledi, 12. februar 2015 ― Manuel Calvo tako kot vsako jutro sede na zložljivo kolo in se po ulicah starega dela Seville odpelje v službo. Ne glede na to, da mu nasproti po enosmerni cesti prihajajo vozila, se ne ustraši in ne umakne. Razlog je enostaven – tako kot vozila je tudi on na svoji, pravilni poti. Kolesarski, označeni z zeleno. Še pred nekaj leti bi se kolesarjenje v Sevilli zdelo znanstvenofantastična blodnja, a ni več; je običajni vsakdan za tisoče Sevillčanov, ki jim je kolesarjenje osnovni način prevažanja. 
še novic